ZGODOVINA
Sledi staroselcev
Keltsko kraljestvo in Rimski imperij
Prva samostojna kneževina
Pod Franki in krščanstvom
600 let pod Habsburžani
Čas preporoda
Avstro-ogrska monarhija
Država Slovencev, Hrvatov in Srbov
Nastanek federativne Jugoslavije
Samostojna država Slovenija
250.000 pr.n.št.: Prvi dokazi človeškega bivanja na ozemlju današnje Slovenije
120.000 - 33.000 pr.n.št.: Najdbe iz starejše kamene dobe - paleolitika; med njimi najstarejše glasbilo na svetu, najdeno v Sloveniji
5.000 pr.n.št.: Najdbe, ki pričajo o lovskem in nabiralniškem gospodarstvu
3.900 pr.n.št.: Koliščarske naselbine na Ljubljanskem barju
13 st. pr.n.št.: Kultura žarnih grobišč
8-7 stoletje pr.n.št.: Gradišča bronaste in železne dobe
4. in 3.st. pr..n.št.: Prihod Keltov; Noriško Kraljestvo
ok. leta 10 pr.n.št.: Rimski imperij; nastajanje prvih mest
5. in 6. stoletje: Vdori Hunov in Germanov
po letu 568: Prevlada slovanskega ljudstva na ozemlju današnje Slovenije
7. do 11. stoletje: Kneževina Karantanija, najstarejša znana samostojna slovanska država na tem ozemlju
8. stoletje: Začetek pokristjanjevanja
9. stoletje: Širjenje frankovskega fevdalnega sistema in začetek narodnega formiranja Slovencev
10. stoletje: Nastanek Brižinskih spomenikov, prvega ohranjenega slovenskega besedila
11. stoletje: Začetek razvoja dežel Kranjska, Štajerska, Koroška, Goriška ter intenzivna nemška kolonizacija
11.-14. stoletje: Razvoj slovenskih srednjeveških mest
14.-15. stoletje: Večino slovenskega ozemlja z dednimi posestmi pridobijo Habsburžani; Leta 1456 izumrejo Celjski grofje - zadnja slovenska fevdalna dinastija
15. stoletje: Turški vpadi
15-17. stoletje: Kmečki upori
1550: Protestantizem; prva knjiga v slovenskem jeziku
18. stoletje: Razsvetljenstvo in splošna šolska obveznost
1809 - 1813: Ilirske province
1848: Zedinjena Slovenija, prvi slovenski politični program
1918: Država Slovencev, Hrvatov in Srbov: Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev
1945: Konec druge svetovne vojne in nastanek Federativne ljudske republike Jugoslavije (FLRJ)
1990: Plebiscit o osamosvojitvi
15.6.1991: Razglasitev samostojne Republike Slovenije
Sledi staroselcev
Najstarejši dokaz človeškega bivanja na slovenskem ozemlju sta dve kamniti orodji iz Jame v Lozi pri Orehku, stari okoli 250.000 let. Iz obdobja wuermske ledene dobe, ko so na ozemlju Slovenije živeli neandertalci, je najpomembnejša najdba piščalke iz Divjih bab na dolino Idrije. V mlajši kameni dobi in bakreni dobi so se prebivalci že ukvarjali z živinorejo in poljedelstvom. Na prehodu iz bronaste v železno dobo je obstajala kultura žarnih grobišč. Za halštatsko obdobje so značilne utrjene naselbine na vzpetinah, imenovane gradišče in lepo izdelani železni predmeti in orožje (Most na Soči, Vače, Rifnik, Št. Vid pri Stični). Njihovi prebivalci etnično niso določljivi.
Keltsko kraljestvo in Rimski imperij
V 4. in 3. stoletju pr.n.št. so ozemlje današnje Slovenije zasedla plemena Keltov, ki so tu ustanovili prvo državno tvorbo imenovano Noriško Kraljestvo. Iz tega časa izvirajo imena mnogih današnjih krajev (Bohinj, Tuhinj) in rek (Sava, Savinja, Drava). Okoli leta 10 pr.n.š. je bilo Noriško kraljestvo priključeno rimskemu imperiju in začela so nastajati rimska mesta, med njimi Emona (Ljubljana), Celeia (Celje) in Poetovia (Ptuj).
Prek Slovenije so potekale dobro zgrajene trgovske in vojaške ceste iz Italije v Panonijo. Prebivalstvo se je pod rimskim imperijem postopoma romaniziralo, deloma se je že uveljavljalo krščanstvo.
Prva samostojna kneževina
V 5. in 6. stol. je bilo ozemlje izpostavljeno vdorom Hunov in germanskih ljudstev ob njihovih vpadih v Italijo. Po odhodu zadnjega germanskega ljudstva Langobardov v Italijo leta 568 je na tem ozemlju prevladalo slovansko ljudstvo, kdaj pa se je prvič pojavilo, ni znano. Po uspešnem uporu zoper nomadske azijske Avare (v letih 623 do 626), se je to slovansko ljudstvo vključilo v Samovo plemensko zvezo s središčem v današnji Češki.
Zveza je leta 658 razpadla, Slovani pa so na področju današnje Koroške ustanovili samostojno kneževino Karantanijo s središčem na Krnskem gradu severno od Celovca.
Iz časa Karantanije se je vse do leta 1414 ohranil poseben obred ustoličevanja koroških vojvod, ki je potekal v slovenskem jeziku.
Pod Franki in krščanstvom
Sredi 8. stoletja je Karantanija postala vazalna kneževina pod oblastjo Bavarcev, ki so začeli v njej širiti krščanstvo. Leta 788 so Karantanci skupaj z Bavarci prišli pod frankovsko državo. Franki so na začetku 9. stoletja zaradi upiranja odstranili karantanske domače kneze in jih nadomestili s svojimi mejnimi grofi. Na slovensko ozemlje se je začel širiti frankovski fevdalni sistem.
Ob koncu 9. stoletja so v panonsko nižino vdrli Madžari, ki so vpadali tudi na slovensko ozemlje in ga odrezali od ostalih zahodnih Slovanov.
Tako odrezani Slovani v Karantaniji in južno od nje v Karnioli, so se začeli razvijati v samostojno ljudstvo Slovencev. Po zmagi cesarja Otona I. nad Madžari leta 955 je bilo slovensko ozemlje razdeljeno na različne mejne krajine Svetega rimskega cesarstva, katerih najpomembnejša Karantanija je bila 976 povzdignjena v vojvodino Veliko Karantanijo. Iz tega časa izvirajo Brižinski spomeniki. Iz mejnih krajin so se v visokem srednjem veku na Slovenskem izoblikovale zgodovinske dežele Štajerska, Koroška, Kranjska, Goriška, Trst in Istra, vključene v srednjeveško nemško državo.
600 let pod Habsburžani
V 14. stoletju so si večino slovenskega ozemlja pridobili Habsburžani.
Njihov močan konkurent so bili grofje Celjski, fevdalna družina s tukajšnjega ozemlja, ki si je leta 1436 pridobila naziv državnih knezov. Ta zadnja velika dinastija, pomembna v evropski politiki, ki je imela sedež na slovenskih tleh, je že leta 1456 izumrla, njihova številna in obsežna posestva pa so prešla v last Habsburžanov, ki so nadzor nad tem ozemljem obdržali vse do začetka 20. stoletja. Intenzivna nemška kolonizacija že od 11. stoletja dalje je območje naseljenosti Slovencev do konca 15. stoletja skrčila na obseg komaj malo večji, kot je današnje slovensko etnično ozemlje.
Konec srednjega veka, v 15. in 16. stoletju, so dogajanja na tem območju zaznamovali turški vpadi. Nezadovoljstvo s preslabo fevdalno obrambo zoper Turke in uvajanje novih, predvsem naturalnih davkov in tlake, so tudi na Slovenskem povzročili kmečke upore. Največji je 1515 zajel skoraj vse slovensko ozemlje. Leta 1572/73 so se v skupnem uporu povezali slovenski in hrvaški kmetje. Upori so se s krvavimi porazi nadaljevali vse do prve polovice 18. stoletja.
Čas preporoda
Sredi 16. stoletja se je na Slovenskem razmahnila reformacija pretežno luteranske smeri in postavila temelje slovenskega knjižnega jezika.
Primož Trubar je leta 1550 izdal prvi knjigi v slovenskem jeziku, Abecednik in Katekizem. Protestanti so izdali še okoli 50 drugih knjig v slovenščini, med drugim tudi prvo slovensko slovnico in leta 1584 Dalmatinov prevod celotnega Svetega pisma.
V začetku 17. stoletja sta knežji absolutizem in katoliška cerkev zatrli protestantizem in za dolgo časa zavrli književnost v slovenskem jeziku. Prosvetljenska civilizacijska akcija v srednji Evropi, zlasti v habsburški monarhiji, je imela velike pozitivne učinke tudi za slovensko ljudstvo. Pospešila je gospodarski razvoj in omogočila nastanek slovenskega meščanstva.
V času cesarja Jožefa II. (1765 - 1790), ko je bila med drugim uvedena tudi splošna šolska obveznost in vpeljano osnovno šolstvo v slovenskem jeziku (1774), se je skupaj s kulturno jezikovno akcijo slovenskih izobražencev začenjal slovensko narodni preporod in rojstvo slovenskega naroda v modernem smislu.
V času napoleonskih vojn je Napoleon leta 1809 od habsburške monarhije odtrgal jugozahodne slovenske dežele in na ozemlju Koroške, Kranjske, Goriške, Trsta, Istre, Dalmacije in Hrvaške južno od Save ustanovil Ilirske province (1809 - 1813) francoske države z glavnim mestom v Ljubljani. Kratkotrajna francoska vladavina je spremenila davke in izboljšala položaj slovenščine v šolah, fevdalizma pa ni odpravila.
Avstro-ogrska monarhija
V predmarčni dobi se je nadaljevala modernizacija vasi in začela prva industrializacija.
Največji slovenski pesnik France Prešeren je pripomogel k preseganju jezikovnih regionalizmov, uveljavil za vse Slovence enoten knjižni jezik in ga obranil pred poskusi zlivanja v nek umeten ilirsko jugoslovanski jezik. V evropski pomladi narodov, marca in aprila 1848 je nastal prvi slovenski politični program imenovan Zedinjena Slovenija, ki je zahteval združitev vseh dežel, naseljenih s Slovenci, v eno deželo Slovenijo.
 |
|
Zemljevid Slovenske dežele in pokrajin, ki ga je leta 1853 izdal slovenski geograf, pravnik in politik Peter Kozler. |
Program Zedinjene Slovenije je ostal naslednjih 60 let rdeča nit narodno političnega prizadevanja slovenskega naroda v habsburški monarhiji.
Država Slovencev, Hrvatov in Srbov
Za časa prve svetovne vojne, ki je Slovenijo hudo prizadela zlasti s krvavo Soško fronto in z imperialistično politiko velesil, ki je grozila z razkosanjem slovenskega ozemlja med več držav (Londonski pakt, 1915), so Slovenci že poskušali urediti svoj narodni položaj v skupni državni enoti s Hrvati in Srbi v habsburški monarhiji.
Zahtevo, znano kot Majniško deklaracijo, so podali slovenski, hrvaški in srbski poslanci v dunajskem parlamentu spomladi 1917. Vladajoči krogi habsburške monarhije so to zahtevo zavrnili. Po porazu Avstro-Ogrske sta hrvaški sabor v Zagrebu in ljudski shod v Ljubljani 29. oktobra 1918 razglasila narodno osvoboditev in ustanovitev samostojne države Slovencev, Hrvatov in Srbov s središčem v Zagrebu. Nevarnost s strani Italije, ki je zasedla Primorsko in Istro ter dele Dalmacije, in pritisk Srbov po združitvi v skupno državo, sta povzročila 1. decembra 1918 združitev Države SHS s Kraljevino Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki se je od 1929 imenovala Kraljevina Jugoslavija.
Po plebiscitu leta 1920 je slovenska Koroška pripadla Avstriji. Zedinjena Slovenija je ostala daleč od zamisli. Večinski del slovenskega naroda v jugoslovanski državi, ki je bila popolnoma centralistično urejena, ni užival nobene ustavno pravne avtonomije, je pa zaradi kompaktne etnične naselitve in zaradi prevlade politične stranke SLS, ki se je zavzemala za avtonomijo, dejansko živel dokaj avtonomno narodno življenje, ki ga tudi centralistična beograjska zakonodaja ni mogla spodnesti. Slovenija se je gospodarsko in kulturno dobro razvijala. V njenem notranjem političnem življenju pa je vladal hud kulturni boj med konservativno-krščansko socialno Slovensko ljudsko in liberalno stranko.
Nastanek federativne Jugoslavije
Med drugo svetovno vojno je Kraljevina Jugoslavija razpadla, slovensko ozemlje pa je bilo razdeljeno med Nemčijo, Italijo in Madžarsko.
Leta 1941 je bila v Ljubljani ustanovljena Osvobodilna fronta slovenskega naroda, ki je začela oborožen boj proti okupatorjem. Vodilno vlogo v Osvobodilni fronti je kmalu prevzela komunistična partija, ki je narodnoosvobodilni boj postopoma preusmerila v socialistično revolucijo in sama prevzela vso oblast.
Ob koncu vojne je partizanska vojska osvobodila vso etnično Slovenijo. Zbor odposlancev slovenskega naroda v Kočevju oktobra 1943 se je odločil za vključitev Slovenije v novo Jugoslavijo, ki je bila ustanovljena na zasedanju AVNOJA v Jajcu novembra 1943 in bila dve leti kasneje razglašena za Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo (FLRJ). Slovenija se je kot njen sestavni del preimenovala v Ljudsko republiko Slovenijo. Do leta 1947 je bila nacionalizirana vsa zasebna dejavnost.
Po prelomu s Sovjetsko zvezo leta 1948 je Jugoslavija začela uvajati milejšo obliko socializma, ki je temeljila na družbeni lastnini in samoupravljanju. Leta 1963 se je FLRJ preimenovala v Socialistično federativno republiko Jugoslavijo (SFRJ), Slovenija pa v Socialistično republiko Slovenijo.
Slovenija se je gospodarsko hitro razvijala, posebej še v petdesetih letih, ko se je dežela močno industrializirala. Po gospodarski reformi in nadaljnji gospodarski decentralizaciji Jugoslavije v letih 1965 in 1966, se je Slovenija med vsemi šestimi republikami najhitreje približevala tržnemu gospodarstvu. Kljub zaviralni gospodarski in socialni zakonodaji, ki jo je določal predvsem največji srbski narod in ki se je v svojih centralističnih prizadevanjih opiral na nerazvite republike, je Slovenija ohranjala svojo večjo gospodarsko razvitost, od državnega povprečja boljšo kvalifikacijsko strukturo, boljšo delovno disciplino in organizacijo.
Slovenija je ustvarjala kar 2,5-krat večji družbeni produkt od državnega povprečja, kar je med Slovenci krepilo narodno samozavest. Ta samozavest se je kazala tako na gospodarskem kot kulturnem področju.
Samostojna država Slovenija
Po smrti Josipa Broza Tita leta 1980 so se začele gospodarske in politične razmere zaostrovati, kar je v desetih letih privedlo do konca SFRJ. Prvo jasno zahtevo po neodvisnosti Slovenije je leta 1987 postavila skupina izobražencev v 57. številki Nove revije. Zahteve po demokratizaciji in odpor proti centralistični Jugoslaviji je sprožila aretacija treh sodelavcev političnega tednika Mladina in podčastnika JLA.
V letih 1988 in 1989 so nastale prve opozicijske politične stranke, ki so v Majniški deklaraciji leta 1989 zahtevale suvereno državo slovenskega naroda. Aprila 1990 so bile v Sloveniji prve demokratične volitve, na katerih je zmagala opozicija, združena v DEMOS. Še istega leta se je na plebiscitu 88 odstotkov volivcev odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo, ki je bila razglašena 25. junija 1991. Naslednji dan je novo državo napadla jugoslovanska vojska. Po desetdnevni vojni je bilo sklenjeno premirje in oktobra 1991 je odšel iz Slovenije še zadnji vojak JLA. Novembra je bil sprejet zakon o denacionalizaciji, decembra pa nova ustava. Evropska unija je Republiko Slovenijo priznala sredi januarja 1992, OZN pa jo je sprejela med članice maja 1992. Februarja 1999 je začel veljati pridružitveni sporazum z Evropsko unijo, Slovenija pa je zaprosila za polnopravno članstvo.