GEOGRAFSKE REGIJE
Regije
Alpski svet
Sredozemski svet obale in zaledja
Dinarsko gorstvo
Panonska nižina
Narodni in krajinski parki
Varstvo okolja
Geografska razčlenjenost Slovenije:
Alpe -42,1 % ozemlja Slovenije
Dinarsko gorstvo - 28,1 % ozemlja Slovenije
Panonska nižina - 21,2 % ozemlja Slovenije
Sredozemlje - 8,6 % ozemlja Slovenije
Podnebje:
kontinentalno v osrednji Sloveniji
gorsko na severozahodu
submediteransko ob obali in zaledju
Povprečna temperatura:
januarska: - 2oC
julijska: 21oC
Količina povprečnih letnih padavin: od manj kot 800 mm na vzhodu do več kot 3.000 mm na severozahodu
Najvišja gora: Triglav, 2.864 metrov
Največje zaščiteno naravno območje: Triglavski narodni park, 83.807 ha
Največja kraška jama: Postojnska jama, 19,5 kilometrov
Največje jezero: Cerkniško jezero (presihajoče), 26 km2
Najdaljša reka: Sava, 221 km
Najvišji slap: Čedca, 130 metrov
Vir: Statistični urad Republike Slovenije
Regije
Slovensko ozemlje je po naravno-geografski členitvi razdeljeno na štiri osnovne pokrajinske tipe - alpski svet na severu, sredozemski na jugozahodu, dinarski na jugu in panonski svet na vzhodu države.
V vsakdanji rabi so se bolj kot geografska poimenovanja ustalila imena pokrajin Gorenjska, Štajerska, Prekmurje, Koroška, Notranjska, Dolenjska, Bela krajina in Primorska. Gorenjska je pretežno v alpskem svetu, Primorska v sredozemskem, Štajerska še sega tudi v panonski svet, Notranjska pa v dinarski in sredozemski pokrajinski tip. Večina države ima kontinentalno podnebje z mrzlimi zimami in toplimi poletji.
Alpski svet
Največji delež slovenskega ozemlja se uvršča v alpski svet. Slovenski visokogorski alpski svet je razčlenjen na tri gorske skupine. Na severozahodnem delu se raztezajo apneniško-dolomitne Julijske Alpe, kjer kraljujejo najvišji vrhovi Slovenije s Triglavom (2.864 m). Ob meji z Avstrijo so zložnejše Karavanke. Njihov najvišji vrh je Stol (2.236 m).
Južno od Karavank se raztezajo Kamniško-Savinjske Alpe z Grintovcem kot najvišjim vrhom (2.559 m).
|
|
Bled je svetovno znan po svojem ledeniškem jezeru, otoku in gradu. |
Mnoge slovenske reke imajo kraške izvire, vode pa marsikje prihajajo na dan v slapovih v spodnjem delu pobočij ali v dolinah. Sava, najdaljša slovenska reka (221 km) odvaja vode z več kot polovice slovenskega ozemlja v Donavo in Črno morje. Soča, najdaljša slovenska reka jadranskega povodja (v Sloveniji je dolga 96 km) pa ima kraški izvir v središču Julijskih Alp in sodi med najčistejše alpske reke nasploh.
Po poraščenosti z gozdovi Slovenija zaseda 3. mesto v Evropi, saj je 54% njenega ozemlja gozdnatega.
Sredozemski svet obale in zaledja
Slovenska morska obala je tisti del Sredozemlja, kjer se medcelinsko morje najgloblje zajeda v Srednjo Evropo.
V sredozemskem delu Slovenije se menjavajo nižje apneniške kraške planote in ravniki s flišnimi pokrajinami. Na kraškem svetu voda raztaplja in pronica v notranjost. Površje je polno značilnih kraških vrtač in udornic, podzemlje pa je prevotljeno s številnimi jamami in brezni. Doslej je na Krasu (imenovanem tudi "matični Kras", ker se je tu začelo raziskovanje kraških pojavov in je dalo ime vedi, ki se z njim ukvarja - "krasoslovje") raziskanih več kot 1.000 jam.
|
|
Postojnska jama je ena najlepših in najbolj obiskanih svetovnih jam. |
|
|
Človeška ribica (Proteus anguinus) - repata dvoživka, ki diha s pljuči in škrgami - je endemit slovenskega dinarskega krasa, zavarovan že od leta 1922. |
Dinarsko gorstvo
Visoke dinarske planote se z ostrim kraškim robom (skoraj 100 metrov visoke apnenčasta stena) prevesijo v sredozemski svet, proti vzhodu pa preidejo v nizke zakrasele planote (Suha krajina), ravnike (Bela krajina) in gričevnat svet. Med planotami, kjer skoraj ni stalnih površinskih vodotokov, so nanizana kraška polja s ponikalnicami. Posebnost kraških polj so presihajoča jezera. Največje med njimi je Cerkniško jezero, ki v času, ko je voda najvišja, pokrije do 26 km2 Cerkniškega polja.
Hladen in vlažen dinarski svet je najbolj gozdnati del Slovenije.
Tod živi veliko divjadi, na Kočevskem celo rjavi medved, ris in volk. Med najbolj znamenitimi živalskimi predstavniki dinarskega sveta pa je zagotovo dvoživa prebivalka kraških jam - človeška ribica ali proteus.
Panonska nižina
Panonska nižina na vzhodu in severovzhodu države je najbolj rodovitna kmetijska pokrajina v Sloveniji. Mura, Drava in Sava s pritoki so nasule obsežne prodnate ravnine, ki jih obrobljajo razgibana gričevja (Slovenske gorice, Haloze, Dravinjske in Posotelske gorice). Podnebje je izrazito celinsko. Posebno naravno bogastvo tega predela so termalne in mineralne vode, zaradi katerih se je tod razvil zdraviliški turizem. Obrobna gričevja so vinorodno področje.
Narodni in krajinski parki
V Sloveniji je po naravovarstveni zakonodaji zaščitenega približno 8 odstotkov ozemlja, slovenski parlament pa je že sprejel program urejanja novih zaščitenih območij, pa katerem naj bi bila sčasoma zavarovana skoraj tretjina slovenskega ozemlja. Podatek ne preseneča ob dejstvu, da se Slovenija lahko pohvali s 7.000 registriranimi kraškimi jamami, 15.000 živalskimi in 3.2000 rastlinskimi vrstami (tudi endemiti).
Največje zaščiteno območje je Triglavski narodni park, ki obsega kar 4 odstotke slovenskega ozemlja. Poleg tega je v Sloveniji zaščitenih še 37 krajinskih parkov, 1 regijski park, 623 naravnih spomenikov in 49 naravnih rezervatov.
Krajinski parki so zaščiteni zaradi naravne in kulturne dediščine. Najprivlačnejši med njimi so Logarska dolina, Rakov Škocjan, Sečoveljske soline, Strunjan, Lipica in Grad Snežnik.
Med 49 zaščitenimi naravnimi rezervati v Sloveniji so med drugim tudi slovenski pragozdovi, večinoma na Kočevskem.
Med naravnimi znamenitostmi Slovenije so tudi geološke posebnosti, med katerimi je na primer območje idrijskega preloma z živosrebrnim rudiščem.
Varstvo okolja
Slovenija je bila prva med vsemi državami Vzhodne in Srednje Evrope, ki je že v drugi polovici osemdesetih let ustanovila sklad za okolje. Leta 1999 je državni zbor sprejel Nacionalni program varstva okolja (NPVO), namenjen podpori vključevanju v EU, varstvu biotske raznovrstnosti in institucionalni krepitvi uprave. Javnofinančni izdatki za okolje znašajo okrog pol odstotka bruto domačega produkta.